NOVE ZGODBE - osvald

Še zadnji potnik in gremooo!

ZAČETEK SLAB, KONEC DOBER!

Najprej se je zapletlo z Igorjevim zobom. En dan pred poletom pa je dobil vročino Kai. Ko gre za enega od naju, si rečeš: "Se bom že porihtal", a ko zboli otrok, te zakolje občutek krivde, podzavest zavrešči: "Ustavita se, kretena sebična!" Seveda smo takoj prestavili polet.

Pet dni kasneje smo pristali v Bangkoku. Še isti večer smo sedli na pritlične stolčke v simpatični ulični restavraciji, na mizico je prvi padel Chang, sledila sta Singha in Coca-cola, po riti nas je žgečkal pot, in zmagovalno smo nazdravili: "Začetek slab, konec dober!"

Volitve v Mjanmaru so šle mirno skozi in mi odločeni, da ga naskočimo. A še preden smo kamorkoli odšli, smo se malce razgledali naokoli. Kai je čudovito sodeloval, voziček se je navkljub NE-NE svarilom izkazal za "bolje se ne bi mogla odločiti", vročino imamo radi, vlago še bolj, le najmlajši se je moral navaditi na nove okuse, a je v pričakovanju velikih ušes, gobcev in plavuti navdušen povedal, da je na potovanju bolje kot doma. Bili smo srečni. Bilo je popolno.

Potem pa nas je udarilo. Pravzaprav je udarilo Igorja. Najprej močno v hrbet na desni. Nato nekje na levi. Pa še nekje zgoraj. Otekla so kolena, vnele so se oči ... Artritis, ki je bil za Igorja že zdavnaj pokopano zlo, je po petnajstih letih vstal od mrtvih.

Šli smo v bolnico, ki se je od poželjivega hotela razlikovala le po tem, da tam ni bilo bazena. Nič hudega. V tisti razkošni, nadstandardni hišurini – že skoraj perverznega značaja – je bilo vse, kar bolnik potrebuje in česar se njegovi spremljevalci pred njim nevljudno razveselijo: klimatizirano, organizirano, miroljubno, oblazinjeno, predano, dostopno in povezano.

Čim smo pokazali kreditno kartico, so Igorja deportirali v zdravniško sobo, od tam je potoval na rentgen, magnetno resonanco, pa od ene igle na drugo, in morda še kam, kar nam iz posebnih razlogov – to je vendarle Tajska! – ni treba vedeti. S Kaiem sva ostala v lobiju, se hvaležno potopila v mehke, puhaste sedeže in se na pobudo "mami lačen" prestavila v restavracijo. Ko se je mali spoznaval z medicinskimi sestrami oz. one z njim, da sem lahko za trenutek gledala samo v espresso, so mi vrnili moža: na invalidskem vozičku, omamljenega pogleda in kislega nasmeška.

Odpeljali smo se v hotel. Za Igorja je sledil teden bolečin, znojenja, goltanja zdravil, injekcij in ponovnih obiskov v bolnici (brez napotnice in ob vsaki uri). Midva s Kaiem pa sva na drugem koncu sveta živela najino običajno rutino. In se veselila vsakega Igorjevega nasmeha. Danes je bilo "Kar dobro se počutim", spet jutri "Živa jeba", pa spet "Ful je boljše" ... In tako je nekega dne, potem ko je prešel iz vozička na bergle, z bergel na stopala, rekel: "Čuj, jaz sem dober. Gremo naprej!"

Takoj sem rezervirala tri tedne na otoku, prodala potovalne čeke, malemu obljubila morje in se histerično veselila. Nič več kot do ranega novembrskega jutra, ko se je Igor spremenil v 90-letnega starčka, ki se trudi odpreti vrata.

– Je s tabo vse v redu?

– Sprememba plana.

– Prosim?

– Domov gremo.

– Kaj? ...

Seveda smo šli domov. Takoj. A očitno se je Igor oklical za nosilca družinske nesreče, saj je predlagal, da bi midva s Kaiem ostala, on pa bi se vrnil, ko bi okreval. Priznam, da je bila ponudba mamljiva: moj otrok in jaz ... daleč od težav ... morje in plaža ..., a sem hvaležno pozdravila njegovo prijaznost in tiho razmišljala: "S tabo je slabše, kot si misliš."

In tako je Igor zamenjal tajsko plažo za bolniško posteljo v UKC Maribor, kokosov oreh za infuzijo, Kai se je vrnil v vrtec, jaz pa sem zakopala obraz v dlani in se razjokala (malo tudi zato, ker me je doma tako zelo zeblo).

Seveda bi morala biti hvaležna: za zdravega otroka, streho nad glavo, da nismo lačni in me mož ne pretepa ..., a je tiste dni optimista v meni, ki (še) ni hotel domov, vrglo v miselno apatijo večnega sanjača pod palmo na plaži.

Ko se je Kai spraševal, ali ima Božiček belo ali sivo brado, se je Igor začel postavljati na noge. Počasi. Tukaj je že bil prvi, drugi korak, z dneva v dan bolj vzravnan hrbet, pa spet veliko preiskav, mrmranja, ugibanja, čakanja ... in huda zdravila. Po šestih tednih je bil končno predan v domačo oskrbo, da smo lahko hudim dozam dodali priboljške in zavzeto prežali na cela jetra.

Terapevtski dan je izgledal takole:

- smrtonosnih 30 mg Prednizolona za zajtrk (pa še nekaj, da ne skuriš želodca),

- homeopatske granule za kosilo,

- občasne samoplačniške hidroterapije,  

- redni sprehodi, ki so se po dobrih dveh tednih končali na vrhu Pohorja (juhej!),  

- akupresurna masaža pred spanjem,  

- za lahko noč pa še malo arnike po domačem receptu slovenskega porekla.  

Vse to je bilo na seznamu (na in izven farm. registra) in ne bomo se zdaj prepirali, kateri/a je najbolj zaslužen/a, da je mešanica tako učinkovito delovala. Čeprav mu je do počepa manjkalo še 2 centimetra, se je kmalu za tem (to je bilo januarja 2016) lotil Wu Qin Xi-ja, ki ga je na mojo osuplost izvedel tako, kot da bi ves čas o svoji artritični zakrnelosti blefiral. Hm?

Končno je prišel dan, torej zdravniška kontrola, ko sva izvedela ne prav veliko, a ravno dovolj, da sva lahko zares, ampak RES spet pomislila na potovanje.

Veselo sva pogruntala, da so nam od šestih ostali še trije meseci. Ali jih bomo preživeli doma, se čudili, kako čas beži in otroci rastejo; ali bomo kar nehali potovati, ker je tako najmanj težav; ali pa bomo izkoristili preostali ČAS, se vrnili na Tajsko in se veselo pretvarjali – kot da se nič ni zgodilo.

In če se nam bo izšlo, kot si želimo, se bomo lahko celo važili: "Začetek slab, konec dober!"



VRNITEV

"Niti enega dneva nočem ostati v Bangkoku", je hudo resno mislil Igor.

Kdo ne bi razumel?

V mestu angelov je namreč nazadnje preživel 2 tedna med hotelom in bolnišnico in zdaj je bil še ves svež in ranjen od grenkega občutka, ko se je naše 6-mesečno potovanje po Aziji v sekundi razblinilo in se prelevilo v nekaj med nočno moro in poceni šalo.

Po vrnitvi sem rezervirala hotel z bazenom daleč stran od bolnišnice, da bi nas čim manj spominjal na bližnjo preteklost. Bila sva previdna. Popotniško evforičnost električnega značaja sva skrbno stlačila v levo možgansko polovico. Napeto sva čakala tisti usodni tretji dan (ko je udarilo), opazovala Igorjeva kolena, preverjala njegovo počutje, potem pa (preden sva od sreče skočila v zrak) iz varnostnih razlogov počakala 24 ur in še malo dlje.

Toliko sva se ukvarjala z Igorjevim artritisom, da sva na otroka čisto pozabila. Ta je bil kot samorastnik, ki je dokazal, da v tujini sploh ne potrebuje večje pozornosti. Vse je v glavi. Otrok pa kot reka. Priteče.

In če sva že prvič mislila, da morava kot tigra prežati nanj, sva zdaj presenečena ugotovila, kako je najin triletnik samostojen, prilagodljiv in intuitiven. Zato pa je vsekakor bolje, da odvečno pozornost usmeriva nase: če bova preživela midva, bo tudi on.

Tajska nama je v preteklosti vedno pomenila le "skok po vizo” in nabavo manjkajoče elektronike v Bangkoku, poležavanje na otokih (čeprav v ležanju nisva nikoli prednjačila), medtem ko je bil sever center za učenje masaže. Vsega skupaj 7 debelih mesecev.

V prestolnici sva se nekoč ukvarjala z zaporniki, na morju sva dihala pod vodo, v Chiang Maiu pa sva postala delček lokalne scene, kjer sva bila celo "zaposlena". In tako nama je za preostalih pol milijona kvadratnih kilometrov ostalo le še 2 tedna.

DVA TEDNA!?!?


Tajsko lahko mirno povežem s svojo domovino: določeni kraji so kot najini, vse ostalo pa je ... tam nekje. In glede na to, da sva s stotimi predavanji po Sloveniji osvojila skoraj vsak domači kraj, sva se ob ponovnem povratku v Azijo odločila, da si bova tudi za Tajsko vzela čas in odkrivala drobne koščke njene spregledane lepote.

- Tajska je turistična.

- Nič novega.

- Tajska je razvita.

- Obožujemo klimatizirane kavarne v tropih!

- Tajska ni več tako poceni.

- Še vedno si lahko privoščiš hotel z bazenom v centru 6-milijonske prestolnice, masažo za 4 evre in družinsko večerjo za 5 (ali pa 10, če jo zalivaš s pivom).

- Tajsko sva že videla.

- Še vedno je tam 77 provinc, ki jih seveda nikoli ne odkriješ, ker je vedno prevroče in greš raje na morje.

Pravzaprav za Tajsko sploh nimaš razloga, da ne bi šel.

Oktobra 2015 sva zaradi svoje prepotentne narave rekla: “Kraljevina bo samo vhodna in izhodna destinacija, potovali pa bomo povsod drugod, samo tam ne.“ Potem ko nas je udarilo (pravzaprav je udarilo Igorja), pa sva postala zelo hvaležna, da Tajska obstaja.

In ko so se ob drugem poskusu dnevi uspešno prelevili iz 1 na 3, iz 5 na 10 in tako naprej, Igorja pa še kar ni udarilo, se nisva prav nič vznemirjala, če si Kai ni umival rok, če se je izgubljal v objemih domačink ali pa si je z otroci na ulici izmenjal šmrkelj.

Na avtobusih je udobno, na ladjah vznemirljivo in na vlakih romantično. Tajska je enostavna. In prav to smo potrebovali.


PA SMO ŠLI

Najprej dve uri na jug. Nato tri ure še bolj južno. Potem smo nekaj preskočili in zavili na zahod. Pri tajsko-burmanski meji smo zlezli v čoln, odrasli smo si nataknili rešilne jopiče, otroke pa prepustili usodi. Dve uri smo valovali po Andamanskem morju in se brez večje muke primajali v raj: to je tisti košček Tajske, kjer te z ne-more-biti-bolj natovorjeno ladjico pripeljejo do izbranega kotička na zemlji, tam te čaka lesena koča, dve viseči mreži in nič sosedov. Namesto mestnega hrupa te zjutraj prebudi škrabljanje dežja po slamnati strehi, stopala ti greje udomačeni maček, ob sončnem zahodu pa se ti iz visokih krošenj nad teraso hahljajo opice. In tvoj otrok je v devetih nebesih.

Na otoku je ena betonska pot, po kateri drvi en tuk-tuk. Naokrog se sprehajaš peš, voziček pozabiš doma in mulca nenehno stimuliraš, da bo nekaj korakov naprej videl žival, rožo ali kamen. Lahko se ustaviš v samostanu, v rasta caféju, v kakšnem drugem zasanjanem resortu ob morju, v zares preprosti šoli ali na osamljenem pomolu. Elektrike je štiri ure na dan, z vodo je treba šparat, gandža je povsod, krema za sončenje pa v edini trgovinici. To je Little Koh Chang.

Če bi bila tam deset let prej, bi razmišljala o svojem resortu. A sta namesto naju to storila Ton in Pit (najbolj prijetna Tajca na svetu, odična kuharja in kreativna ustvarjalca), kjer smo našli točno to, kar smo si želeli: romantiko, dobro družbo in navdih.

"Jaz hočem na reko Kwai, da končno vidim tisti MOST!" sem zahtevala, ko smo se naveličali morja. In to sem tolikokrat ponovila, da sta se fanta vdala. Ravno ko sva se zaobljubila, da bova otroku prizanesla dolge vožnje, sva prelomila obljubo in kupila direktno vozovnico v Kanchanaburi: celo noč in še dve uri dolge vožnje na sever.

Most na reki Kwai mi je zmeraj zvenel nekako poetično, tako kot Mandalay, ali pa Bengal. In prepričana sem bila, da še vedno brani šarm svojega imena. A veselje, da potujemo v zgodovinski kraj, preplavljen z grobovi in turisti, me je iz ure v uro minevalo. Bliže kot smo bili cilju, hitreje je izginjal zven njegove romantičnosti. A Kanchanaburi, tipično tajsko mestece ob reki, niti ni bil tako slab, vsaj večerja na splavu je bila okusna. Tajska klima nas je prisilila, da smo zajahali motor in se odpeljali naokoli. A znameniti MOST smo obvozili tako na hitro, da je mimo nas švignil hitreje, kot se je Igorjev glas zadušil v vetru: "Poglej si ta tvoj MOST, samo v tej gužvi res ne bom ustavljal!"

Ni bilo treba. En pogled je bil dovolj, da je ubil mojo zasanjano predstavo. “Saj sem ti rekel” je bilo čisto odveč. Glomazna konstrukcija, objeta v mravljišče turistov s pisanimi marelami in šilt kapami, je bila videti kot Lego maketa na vaškem sejmu. To je torej ta MOST na reki Kwai. Ko bi ga vsaj pustili pri miru. Tako bi mu dali priložnost, da bi se sramoval: gnil bi in trohnel skupaj z bolečo preteklostjo vseh tistih, ki so ga gradili, da so v peklenskih mukah umrli. Tako pa je zdaj  velik, bleščeč in slaven. Ob pogledu nanj so se velike črke v hipu zdrobile v majhne. MOST je bil le še most. In reka Kwai se je v blatnem sijaju brezbrižno vlekla pod njim.

Zdaj je bil na vrsti Igor, da predlaga. Izbral je Sangkhlaburi – hribovit kraj ob burmanski meji z najdaljšim lesenim mostom na svetu, s čudovitim narodnim parkom Thong Pha Phum v njegovi bližini, ki premore fantastičen gozd, slapove in hiške na drevesih. Ta je bil dovolj oddaljen, da se nam ni bilo treba bati gneče. In da bi bilo Kaiu lažje, smo najeli avto. Najcenejšo toyoto na pet vrat. Limuzina, so ji rekli na Hertzu. Ampak naš smrkavec se je kar naprej pritoževal, češ, da bi se on raje vozil z busom. "V avtu mi je tečno," je jamral, medtem ko se je Igor na levi strani ceste zbrano izogibal vozečim padalcem.

Pozno popoldne smo prilezli na cilj in se vselili v hišico na drevesu. "O, to pa je hiša!" je hvalil Kai, ko smo se kot opice povzpeli na vrh. Tam sem vsem prepovedala nepotrebno premikanje, saj se je ob vsakem koraku zdelo, da se bomo zrušili z drevesa. Seveda pa majhna neprijetnost ni prekosila dragocenega razgleda na zavozlani gozd, ki se je bohotil daleč pod nami. Nikjer ni bilo niti ene same duše, ki bi jo videli trzati ali slišali dihati. Še veter je spal. Strašljivo sami, zapakirani v oskubljeni krošnji drevesa, smo pojedli ostanke hrane, v miru prebavili in se zaupali objemu čisto črne noči.

Zaželela sem si vožnje z vlakom, tistim starim, z odprtimi okni in lesenimi klopmi. Kai je rekel "Jaz tudi!" in Igor ni imel več besede. Kako smo se veselili! Počasi smo se kotalili skozi ravnico,  se nagibali skozi okno in se nastavljali razigranemu vetru, ki nam je energično štrenil lase. Še dobro, da smo glave pravočasno pospravili. Vlak se ob prihodu v Bangkok na milimeter približa aluminijastim streham neke slamovske podrtije zanemarjene vsebine. Bolj ostre smrti si ne znam predstavljati: stegneš vrat skozi okno, da bi se razgledal in ... zk ... že je ni več. Mi smo preživeli. A prepričana sem, da kdo ni.

Še vedno s celimi glavami smo se predali first class avtobusu in se odpeljali v Sukhotai. Spet smo se veselili. A ne za dolgo. Zagrenil nas je avtobus, ki se je vmes pokvaril, čakali smo na novega in Kai je večkrat ponovil, da mu ni več. Potem pa je vse rešil Booking.com, ki je pomagal, da nas je po predolgi poti na cilju čakal hotel z bazenom, ohlajena soba, za zajtrk pa sveži zmajevi sadeži. Otrok je bil spet zadovoljen. In starša srečna.

V marčevski 40 + vročini postane Sukhotai ležerno mesto, kjer se turizem ustavi le še na dnevnem izletu. Tako imajo fotogenične ruševine dovolj prostora za ustvarjalce in romantike, ki se lahko v samoti poznega večera kot potepuški mački potikajo med skrušenimi zidovi, obležijo na Unesco zaščitenem kmerskem kamenju in opazujejo zvezde. Le zakaj nismo tam prespali? Fotoaparat sem iz razloga “pa saj že vse to imam” pustila doma. Oh, kakšna prevzetnost!

Takoj ko me je presenetil ustvarjalni navdih, sem ga izpulila iz Igorjevih rok in z lahkoto pozabila na otroka. Buda tu, buda tam. Roka, popek, lotos. Že me je odneslo v milini senc in luči, v mehkobi linij in detajlov. Ko pa je vse to svetloba najlepše oblila, je prišlo:

"Mami, pokakal sem se!"

Fotoaparat sem takoj vrnila in Igor ga je brez besed pospravil. Hlačke smo očistili pri prvem drevesu in ker so nas napadle gigantske mravlje, smo čiščenje dokončali v nesramno oddaljenem stranišču. Ko smo bili spet vsi čisti, je sonce zašlo in čudovite rdeče barve na nebu je zamenjala temna sivina. Otrok je postal lačen. In žejen. Ampak zdaj ne bi vode, sok bi. Ne, sladoled ...

Zdaj veste, zakaj nismo tam prespali ...



KAJ SE JE ZGODILO Z BURMO?


S tisto Burmo, ki so jo pred sedemindvajsetimi leti popačili v Mjanmar, da popotniki danes govorijo samo še o tem, kako se je dežela spremenila?

"Turistična je pa draga. V Yangonu je zdaj mali Khao San, navadne avtobuse so zamenjali turistični, pol države je še vedno nedostopne in vsi tujci, ki pridejo v deželo gredo na ene in iste lokacije."

Mjanmar je bil eden redkih imen, za katerega nikoli nisva potrebovala premisleka, ko sva odgovarjala na večna vprašanja, kam bi ponovila obisk. Prva beseda, ki mi pade na misel ob spominu na deželo, stisnjeno med Indijo, Bangladeš, Tajsko in Kitajsko je – edinstvenost. A tista čutnost, nežnost in občutljivost, ki bodeta v oči na površju se v podzemlju ironično prepletata z grobostjo, nasiljem in hudobijo.

Google razlaga: od leta 2012 se prihod turizma v Burmi vsako leto poveča za dodaten milijon. 2015 je bilo zabeleženih 4,6 milijona turistov, kar je skoraj ekvivalentno obisku istega leta v Kambodži, ki je že pred desetimi leti preštevala preko milijon obiskovalcev, ko jih Mjanmar še ni začel niti beležiti.

Od izpustitve Aung San Suu Kyi iz hišnega pripora, Mjanmar torej nič več ni tista zakotna Azijska država, s sumljivo diktaturo, ki se je predolgo skrival pred svetom. Vsak, ki se danes nameni v jugovzhodno Azijo, bo na spisek želja dodal Myanmar. Če ne prvič, zagotovo drugič.

Nič čudnega. Bagan je enako impresiven kot Angkor Wat. Sever je potisnjen v najprivlačnejši košček sveta: Tibet. Inle je unikaten, njegova okolica je to, kar je bila nekoč Tajska. Rakhine State je refleksija Bangladeša in Chin State zrcalo Chittagonga. Nagaland se enači z indijskim. In še veliko, veliko več. Takšno ponudbo zares težko ignoriraš!

Ko smo se pozimi 2016 vrnili na Tajsko, se še nisva ukvarjala s statistiko. Metulji v trebuhu so se pojavili vsakič, ko smo se približali Burmi; od Andamanov naprej smo namreč nenehno potovali ob njenem boku. Ves čas smo ji bili tako zelo blizu. Toda v zadnjih letih se je tisti značilni ljudski milini, prekomerni poštenosti in zadržanosti zdaj zagotovo pridružil lažnivi marketing in črni duh oportunizma. Upala sva, da ne.

Da skrajni jug Mjanmara res ne bo nič posebnega, sva se dala prepričati januarja istega leta na mini tajskem otoku. Še zdaj težko verjameva (in nama je zamujene priložnosti kar malo žal), da postarane hiše, prašne poti, kolesa in lungiji, pa vonj po posušenih ribah, česnu in betelovih oreščkih za popotnike niso nič več posebnega. Morda vse to res skalijo trume backpackerjev in turističnih skupin, oplemenitenih s smartphoni, go-proji in celo – droni, ki več časa presedijo za elektroniko kot pa ga posvetijo opazovanju pravega sveta. Tako sva si pač razlagala.

Mjanmar ni in ni hotel iz najinih misli. Ko smo se znašli na severu Tajske, blizu burmanske meje, sva pomislila na Kyaing Tong. Majhen kraj na severovzhodu dežele je trenutno nedosegljiv tujcem po kopnem z burmanske strani, medtem ko je pot tja iz Tajske odprta le kratek čas. Kaj sva hotela, že samo ime – Kyaing Tong – je bilo dovolj posebno, da naju je zagrabila radovednost. In odločitev je postala nenadoma ... zelo preprosta.

Čim smo prejeli vizo, smo se zagnali čez mejo, čas za pol ure potisnili nazaj in se znašli med plesnivimi stenami, kjer tujci na predolge obrazce vpisujemo verske pripadnosti in očetova imena; v pisarni z zarjavelim umivalnikom in dvema skodelicama čaja za tri carinike, ki med prsti smešno držijo kulije in imajo tople azijske oči.

Precej dolgo je trajalo, da smo prišli naprej, v drugo pisarno z računalniki, in se tako prepričali, da se dežela res spreminja. Na ulici se je vrtela azijska živahnost. Bilo je točno tako, kot sva se spominjala. Blažena sva obstala in namesto da bi se nam kam mudilo, smo se parkirali na prvi stojnici in že sva srkala sladek mlečni čaj.

Počasi. Tako počasi, kot tam leze čas. Tako počasi, da so se nas vsi rikšarji naveličali čakati. Usta so nama lezla v nasmeh, ko sva vsa blažena opazovala pometanje meniških kurt in pozibavanje obritih glav pod rožnatimi dežniki, ki so se do potankosti enačili s spominom.

Pojma nisva imela, kam bomo šli spat. Uživala sva v trenutku in se močno zavedala njegove neponovljivosti. Nisva se dala motiti. Niti tedaj ne, ko je mali Kai, zaripel v obraz od vročine, lačen in zaspan pa razdražen od vsega, kričal:

"Meni tu ni faaaajn! Ni mi faaaajn!!!"

Kako naj razloživa triletnemu otroku, da počasni začetek pomeni, da greš proti cilju s takšno hitrostjo, da lahko vmes opaziš vse ali pa večino "nepomembnosti"? Le tako so postanki na poti dragocenejši, pot edinstvena in sam vrhunec izrazitejši, kot bi sicer bil, če bi se zgodil z direktnim naskokom.

To je bil razlog, zakaj v Kyaing Tong nismo hiteli. Tachilek torej ni bil nič več tipičen obmejni kraj, ki ga je treba čim prej preskočiti, da prideš na cilj. Ampak še kako prebujeno življenje na tržnici, kjer se je kitajski šmugl tako razbohotil, da je ostalo burmanskega blaga le še za vzorec: tanaka, čaj in nekaj tekstila. Občudovanja vredna mešanica treh religij in šansko narečje, ki se sporazumeva s tajskim. Toda ponoči, ko na vrhu hriba pod mestom žari pagoda in se budisti po poti mimo rdeče četrti pomikajo do svetišča, da prižgejo kadila, se Tachilek neopazno spremeni v gnezdo kriminala, kjer imajo glavno besedo prekupčevalci, zvodniki in skorumpirani cariniki. Medtem ko na nebu mižikajo zvezde, se čez mejo »izvažajo« ljudje za delo na gradbiščih in prostitucijo. Sarongi že zdavnaj niso več zanimivo prodajno blago, so pa zato otroci, ki se prodajo za stokrat več.

Slikovita pot v hribe je trajala pet ur. Ali skoraj nič. Domačini so nam povedali, da bi v sedemdesetih letih potovali en teden in vsaj štirinajst dni bi minilo, ko bi se vrnili. Če nas ne bi bilo nazaj, bi svojci verjeli v zgodbo o tigru, ki požre ljudi.

Kyaing Tong je bil še bolj zaprašen kot kraj na meji, a k sreči manj zatohel, kablast in smrdeč. Tudi tam je bil internet in zanemarljivo malo električnih izpadov. To je bilo nekaj novega. Naše odkritje je bilo objeto v kosmato šansko hribovje z zaplatami čaja in riža; zavetje pisani paleti etničnih skupin, nekoč prišlekov iz tibetanskih višav in gričev Yunnana, kot tudi črnozobemu avtohtonemu ljudstvu Ang.

Prenočili smo daleč iz mesta. Skrajno tečna lastnica (spet nekaj novega) nam je razkazala sobe, po njenem vredne med petnajst in petindvajset dolarjev. Ker nobena ni izstopala, smo vzeli najcenejšo. Na Tajskem bi plačali pol manj in postelja bi bila udobna. Pot do glavne tržnice je bila dolga, prva restavracija obupno daleč, neprijaznost vsako jutro večja in babji ksiht vsak večer daljši. To je bilo čisto dovolj, da smo se po dveh dneh preselili.


Za petindvajset dolarjev smo dobili na drugem koncu mesta obupno sobo z razgledom in prijaznim receptorjem. Postelja je bila čisti nateg, zajtrk postan, restavracije naokoli nevredne tveganja in spet smo bili sami in predaleč. Ampak receptor je bil še vedno prijazen.

Ponovno smo se selili. Kai je vprašal, kam spet gremo, in tretjič smo pristali v skromnem domu, za katerega je lastnik povedal, da so mu oblasti prepovedale prenočevati tujce.

V četrtem poskusu smo imeli srečo. Plačali petintrideset dolarjev in si zagotovili odlično hotelsko sobo z užitnim zajtrkom, klimo in televizorjem, delujočim internetom, dve minuti peš do glavne tržnice, krajši sprehod do najboljše restavracije in skok preko ceste do najboljšega prijatelja.

Jusuf mu je bilo ime. Njegovi predniki so bili Indijci. To je tisti Jusuf, ki nas je že prvi dan v mestu zapeljal v željeni hotel in nas ni prepričeval, da je prijateljev boljši. Nikoli nas ni vabil v svoj tuk-tuk in nikoli nas ni nagovarjal spoznati »najboljše« vodiče v mestu, od katerih bi požel provizijo.

Njegova sestra je kar v svoji kuhinji stregla najboljše parate, pa najboljši čaj in domači chutney. Za drobiž. In medtem ko smo si oblizovalili prste, je Jusuf razložil: "To mesto nima sovražnikov. Budist ali musliman, kristijan ali taoist, vsi smo eno. Probleme vedno dela politika."

To je bilo lepo slišati. Še lepše, ko smo v hotelu srečali domačina, ki je po šestdesetih letih prvič obiskal svoj rodni kraj. Bil je neverjetno ohranjen, burmansko umirjen in olikan. Čeprav je zaradi vojaške diktature že pri šestnajstih letih pobegnil iz države, je govoril angleško z močnim naglasom. Ko sva mu povedala, kako sva presenečena, ker je Kyaing Tong tako turistično osamljen, še "nepoškodovan", je rekel: "Če odvzamem motorne rikše, glutaminat v prehrani in še kakšno podrobnost, je ta kraj do potankosti enak tistemu, ki se ga spominjam."

Srečali smo Erika, ki se je tako nevsiljivo predlagal za vodiča, da je bilo vse skupaj bolj podobno naključju, kot ponudbi. Znano je bilo, da če hočemo iz mesta, potrebujemo nekoga z licenco; da bi prespali v vaseh, pa lahko kar pozabimo. Nekaj pa se v Burmi vendarle ni spremenilo.

Drugi dan smo se skupaj z vozičkom naložili na tuk-tuk in pohiteli proti hribom. Hladen veter nam je vozlal lase, ko smo se oddaljevali od hiš med polja in bivole. Tu in tam kakšna koliba, makadam, luknje in hrumeč ropot, ki je postajal podoben tistemu ob zadnjih vzdihljajih preden nekaj poči, vse crkne in nas pusti na mestu. Prizibali smo se do jase, se ustavili in še nekaj minut vibrirali.


Dveurni sprehod do vasi višje v hribih bi bil mala mal'ca, če bi se tega lotili brez vozička. Tako pa smo po stezi porivali otroški voz, da je naš "car" od udobja glasno pel. Veselje je pošlo, ko so ga obkrožili vaški psi in bosonogi otroci in je v zadnji breg moral peš.

Na vrhu so nas pričakale ženske, še več otrok in psov, vsi, razen štirinožcev, pa so imeli na sebi prašne črne kostume in so si bili med seboj bolj podobni, kot je pri ljudeh običajno. Kai se ni več smejal. Niti tedaj ne, ko so nas povabili v bambusovo kočo, nas posedli na mini pletene stolčke, nalili zelenega čaja in so se starke začele smehljati s počrnelimi zobmi, tako črnimi, kot bi se nanje obesila smola.

Otrok še ni bil nikoli tako miren. Ždel je ob meni, široko gledal, čez čas pa tiho kot miška spregovoril: "Mami, so to hude babe?" Ko je ugotovil, da niso, se je nekoliko sprostil. Vendar se ni nasmehnil. Tudi drugi otroci se niso smejali. Iz varnostne razdalje so z odprtimi usti strmeli v nas, kot da bi čakali, kaj se bo zgodilo.

Ang, ki spada med najbolj tradicionalna ljudstva, bi naj bilo na tem koncu edino avtohtono. In tudi edino pleme, ki ni razvilo pisave. Ostali so na nivoju lova in nabiralništva. Nimajo živine in ne poznajo kolobarjenja, kot je to značilno za druge etnične skupine. Časa za posedanje in klepetanje je na pretek, domači šnops pa ni nič manj vreden kot zelje na njivi. Počrnelo zobovje je znamenje lepote.

"Pes ga je ugriznil," pove Erik, ko se ustavim ob otroku z rano na zabuhli roki, ki jo nekako nerodno drži pred seboj. Seveda me takoj zanima, če se tam pojavlja rabies, steklina. Pa me Erik z odgovorom vidno razburi: "O, ja, veliko, veliko rabi!"

Svojega otroka, ki ga je seveda zelo zanimalo, kaj ima deček na roki, neopazno povlečem k sebi. Najraje bi ga kar pokrila s plastično vrečko. Da se slučajno ne bi česa nalezel. Priznam, da sem se tudi sama potegnila vase. Pa sem le tolikokrat vprašala za ta rabies, pa še Igor je pomagal, da smo na koncu le razčistili, kaj je imel Erik v mislih. Zajce, vendar, in ne steklino!

Spet korak bliže opazujem rano in me skrbi, ker je zabuhla in gnojna. Zato sprašujem naprej. Otroci, zbrani okoli nas, brezizrazno strmijo v dečka. Odrasli odgovarjajo in smešno jim je, ker nas ta reč tako zanima. Erik prevede: "Mogoče bo umrl, pravijo, a nič hudega, saj imajo dovolj otrok."

Izrečenega nisva prevedla Kaiu. Deček pa je še dolgo ostal v njegovih mislih.



KJE SO VSI?

Naslednje jutro smo po istem postopku kot vsa prejšnja, z Erikovim tuk-tukom odbrzeli iz mesta. Tokrat višje v hribe, k plemenu Lahu-ši (rumeni Lahu), ki so – za razliko od markantnih Akha pokrival ali čarovniškega zobovja ljudstva Ang – prepoznavni po modrih oblekah in belih bluzah.

Tam, kjer se je končala cesta, smo zapustili vozilo in se – tokrat brez otroškega vozička – ambiciozno zagnali v hrib. Igorju, ki je hodil prvi in s svojimi dolgimi stopali tresel zemljo pred nami, je uspelo kar dvakrat prestrašiti kačo na stezi, ki se je potem histerično, kot da ne bi vedela, kaj mora prej potegniti s seboj, glavo ali rep, odvila v goščavo. Otrok je bil, seveda, globoko razočaran, ker ni bil prvi. Misel na strupenjačo mu ni dala miru, zato ga je zanimalo: Ati, kaj bi se zgodilo, če bi jo pobožal? in se nadaljevalo z vprašanji o tem in onem, da se je pošteno zamotil in vsaj za nekaj časa pozabil, kako hudo ga bolijo noge.

Ko se je spet zložil v kup nesreče, ki še kooomaj hodi, ga je Erik naložil štuporamo. Juhuhu, smo poslušali in vsaj nekaj časa je bil mir. A kmalu po tem, ko so Erikove sence zalile potne srage in so se mu od napora napele žile na čelu, sem ga zamenjala. Igorju te možnosti nisem dala, saj sem se preveč bala, da bi ga usekalo v križu. Zato pa je še naprej hodil pred nami in s svojimi težkimi koraki plašil plazilce.

Na vrhu zadnjega hriba so se že videle slamnate strehe, ki jih je grelo opoldansko sonce. Z vsakim korakom bliže bi morali prebuditi pse. Pa nič. Zgoraj nas je pričakala nenavadna tišina, ki je spominjala na dan po katastrofi ali pa, najverjetneje, zapuščeno vas. Nikjer nikogar. Še kure so poniknile.

Erik je imel rešitev: “Poglejmo v hišo vaškega poglavarja.” Tam je nekdo zaspano pokukal iz teme v koči in nas povabil naprej. Odrasli smo sklonili glave, da smo prišli skozi vrata, in Kai se je od utrujenosti, kot Trnjuljčica, ki se zbode v prejo, zgrudil na lesena tla pred ognjiščem. Medtem ko smo srebali zeleni čaj, je možakar razvozlal uganko o skrivnostno zapuščeni vasi in nas potolažil. Vaščane lahko srečamo, če se odpravimo k budistični stupi, uro hoje po hribu naprej. Erik je kriknil od veselja: “Kakšna sreča, prišli smo prav na dan praznovanja!”

Navdušenje je bilo veliko, prepričani smo bili, da bomo zgoraj doživeli nekaj posebnega, pa smo ob pogledu na zaspanega otroka, vsi izgubili voljo. Okrepili smo ga s koščkom riževega peciva, ga postavili na noge in ga v odpravo prepričali šele, ko smo mu obljubili veliko otrok na cilju. Z Erikom sva verjela, da bova eno urco izmenjaje do vrha še zmogla nositi petnajst kilogramov na hrbtu. Po petnajstih minutah pa v to nisem bila več prepričana.

K sreči sta nas obvozila dva modro bela frajerja na motorju. Prvi je z ženo in dojenčkom na kolenih švignil mimo, drugega pa sem ustavila in se mu zaupala, le da sem svojega otoka varno posadila med naju. “Se vidimo zgoraj!” sem mahnila v pozdrav in se prepustila močnim plemenskim rokam, ki so po koreninasti stezi navzgor lahkotno vodile krmilo. In medtem ko smo dirkali, sem se spraševala, kako je lahko srajca, objemajoč njegove plemenite bicepse, v teh zaprašenih krajih, tako bela.

“Vuuuuum,” je še naredilo, ko je fant pripeljal na vrh. S Kaiem sva se omotična postavila na obe nogi; malce zaradi divje vožnje, malce zaradi prizorišča: kakšnih sto presenečenih postav, med njimi vsaj petdeset otrok, je zazijalo, le kaj neki se je to pripeljalo, in se s smrtno resnimi pogledi pomikalo proti nama. Kai se je potuhnil, se z rokicama oklenil varnih maminih stegen in previdno vprašal: “Mami, kam sva to prišla?”

Praznovanja in festivale Lahu-ši počastijo s plesom. Vaščani se zberejo v tradicionalnih, belo modrih kostumih. Pripravijo obred, skromno pogostitev, zeljno juho s krompirjem, potem pa se postavijo okrog stupe in plešejo, malo klepetajo, se igrajo, osvajajo in spet plešejo. Obkoljena z modro belimi telesi sva se počutila nekako tako, kot se počutijo domačini, kadar jih oblegajo turisti. Smehljala sem se, saj mi v tisti nerodni situaciji kaj drugega ni prišlo na misel. Oni pa so naju opazovali, kot nekakšno čudo, ki ga je njihov rojak, padlega z neba, slučajno pripeljal mimo.

Še dobro, da so se začeli obračati proti drugemu čudu, ki je zdaj skupaj z Erikom pešačil proti nam. Kot da bi se jim ob srečanju z vodičem odvalil kamen od srca, so nas takoj povabili k pogrinjku na tleh, prinesli juho in nas veselo gledali. Mi pa smo, lačni kot volkovi, zadovoljno srebali njihovo praznično pojedino. Vzdušje se je sprostilo. Nekako smo dobili občutek, da je povabilo k obedu hkrati pomenilo dobrodošlico. In odtlej si je kakšen upal celo približati.

Prislužili smo si naziv posebni gosti in se priklonili vaškim velikanom. Menihu se je po prsih kotalila mogočna verižica, lase je imel povezane v figo, vrač je gledal z divjimi črnimi očmi. Glavni med vsemi pa je izstopal z muslimanski kufi podobno čepico in z bobnom v roki je prvi stopil pred stupo. Žene so se približale, se po otročje prijele za roke, glasbeniki so iz svojih glasbil iztisnili zvok in ples se je pričel.

Bobnelo je dum dum durudum, dum dum durudum, da nam je brnelo in brundalo še v prsih, plesalke so graciozno stopicale in pahljale z rokami in vsake toliko zamenjale koreografijo; zdaj je bil ples ene živali, potem druge ali tretje ... Ni me bilo treba posebej vabiti, da sem se jim pridružila, z njimi zamaknjeno hopsala, mož je kramljal s starešino, Kai pa se je s plastično pištolo v roki postavljal proti palicam in fračam.

Ozračje je napolnila očarljiva mehkoba. Bil je popoln dan. Kyaing Tong pa se je zapisal v najljubši kraj na tem potovanju.


KUPITE KURO?

Jasno. Bili smo preveč sestradani, da bi se nam smilila. Z glavo navzdol in s parklji v trdnem objemu žilave roke moža, ki je odločil, da ji prereže vrat, je le še tiho zaječala in sklenila, da se ne bo več upirala. Otroci so pritekli, počepnili okoli moža, on pa je kuri spretno zarezal v vrat, tako hitro, da nisem imela možnosti, da bi svojega otroka izolirala s prizorišča. Sicer pa je tudi to del življenja.

“Klavec” je prve kapljice krvi potočil na tla, sklonjene glave zamrmral zahvalo, ostalo kri polovil v skledico in stopil do vodnjaka. Kaiu so se izbuljile oči in verjamem, da je bil zakol bolj vznemirljiv kot katera koli igra, ki se je lahko igraš z otroci. Ko je možakar pri vodnjaku razparal trupelce, skrbno shranil čreva in razkosal mlahavo telesce, se je našemu otroku posvetilo, kaj se bo zgodilo. Kosilo.

Otroci so zbežali nazaj k drevesu, mi pa v kolibo, kjer je na ognjišču zacvrčalo olje, zadišale so začimbe, in piščanec se je začel dušiti v omamno jed. Tedaj je v prostor stopila ženska, z bradavice odlepila otročička, ga položila v visečo mrežo, vzela motiko in odšla na njivo. Dete, še omamljeno od silne pojedine z maminih prsi, je globoko zaspalo in se do njenega prihoda sploh ni oglasilo. Meni to nikoli ni uspelo.

Kuhali smo naprej. Medtem ko se je v sopari mehčal riž, je možakar pripravil čaj. Očiščen vok je položil na ognjišče, vanj stresel sveže nabrane lističe čaja in jih z zajemalko premetaval po vroče segreti jekleni površini. Glede na hitrost in sosledje gibov, sem bila prepričana, da natančno ve, kaj dela. Kmalu za tem je z golima rokama poprijel za vok, ga odstavil s plamena in ga spretno, kot med plesom, stresal sem ter tja. Ko je bilo tega dovolj, je zadimljene čajne lističe razporedil na pleteni pladenj. Z roko, široko kot grablje, je vse skupaj razgrnil, nekaj časa počakal, potem pa začel lističe spretno mečkati med prsti, da so se zvili v “gosenice”.

Pogledala sem skozi okno, ki je bilo v sobi zraven ognja edini vir svetlobe, in opazila črno ovčko med belimi: otroci na drevesu so se smejali Kaiu, ker si ni upal splezati k njim. Tudi možakar je to opazil, mi pomežiknil in stopil na dvorišče. Brez besed ga je dvignil in ga posedel na vejo. Mali je bil od sreče ves iz sebe, jaz pa sem hitro pritekla na pomoč, da mu pravočasno nastavim roke, če slučajno zleti na tla. Moža je prizor zasopihane mame, ki vsak trenutek varuje svojega otroka, nasmejal, in z nasmeškom na obrazu se je vrnil v kolibo, da bi nadaljeval s pripravo čaja. Zdaj je nekaj zvitih lističev stresel v čajnik, jih prelil z vročo vodo in nam sveže pripravljen čajček nalil v majhne okrušene skodelice.

Za nekaj časa se je izgubil iz hiše, se vrnil s šopom svežih zelišč, da sta jih z Erikom skupaj s česnom in soljo sekljala in mučila v okusno prilogo. Nizko pleteno mizico je pogrnil s posodicami svežih korenin, zdrobljenih zelišč, pikantnih omak in čilijev. Na zadnje je pristavil še slasten pičančji curry, riž in steklenica doma zvarjenega riževega žganja.

Spet sem pogledala skozi okno, da bi otroka poklicala h kosilu, tedaj pa mi je vzelo sapo. Kai je na vso moč zeval in odprta usta nastavljal nekomu, ki se je z vrčem vode v rokah trudil, da bi mu požirek ali dva zlil v grlo. “Joj, ne!” sem glasno poletela na noge in jim začela praviti, da to ni dobro. Voda menda ni prekuhana. “Ah, saj je ta voda iz vodnjaka zelo dobra,” je možakar ponosno razkril vaški vir življenja. Tedaj se je vpletel Igor, prevzel odgovornost v svoje roke in mu umirjeno razložil, da bi bilo bolje, če v igri “kdo bi šluk vode”, Kai ne bi sodeloval.

Da sva se odkupila vodnemu nesporazumu, sva možakarju ponudila prazna šilčka in z veseljem ju je napolnil z riževim zvarkom. Bila sva istih let. V njegovih dvainštiridesetih letih se mu je rodilo enajst otrok, sedemnajst vnukov in dva pravnuka. A medtem ko se je on v zadnjih petindvajsetih letih plemenito razplodil, sem sama prepotovala pol sveta in zdaj, kot levinja, varujem svoj edini podmladek. Čeprav sva živela popolnoma drugačna življenja v povsem različnih okoljih, imava različne si cilje in neprimerljivo prihodnost, naju združuje generacija.

Na to smo vsekakor morali nazdraviti: “Čitoma!”



POTOVANJE SE NIKOLI NE KONČA!


Powered by SmugMug Log In