KNJIGA - osvald

Avtorica: Dominika Osvald
</br>Naslov: ENOSMERNA VOZOVNICA - Sedemletna pot
</br>Format: 130 x 205 mm
</br>Obseg: 432 strani
</br>384 tekstualnih strani na nebleščečem papirju
</br>48 foto strani (161 fotografij) na mat barvnem papirju
</br>Vezava: integralna (flexi)
</br>Redna cena: 27,50 EUR
</br>
</br>
</br>
</br>
</br>
<div id="formContainer"><a href="https://osvald.wufoo.com/forms/z1jbsynd0vfa8mr/">Fill out my Wufoo form!</a>
</div>
</br>Po prejemu naročila vam na vaš e-mail dostavimo predračun, na podlagi katerega izvršite plačilo. Takoj po prejemu plačila vam knjigo s priporočeno pošiljko odpošljemo preko Pošte Slovenije.
</br>V primeru, da vaš brskalnik ne podpira zgornjega obrazca, lahko knjigo naročite tudi na:
</br>- e-mail: sedemletnapot@gmail.com
</br>- na tel. št.: 068-184-190.
</br>Promocijska cena ne velja za pravne osebe, v katerih dejavnost spada posojanje knjig (knjižnice, ipd.).

Avtorica:

DOMINIKA OSVALD

Naslov:

ENOSMERNA VOZOVNICA - Sedemletna pot

Format: 130 x 205 mm

Obseg: 432 strani

- 384 tekstualnih strani na nebleščečem papirju

- 48 foto strani (161 fotografij) na mat barvnem papirju

- integralna vezava (flexi)

Redna cena: 27,50 EUR



Knjiga "ENOSMERNA VOZOVNICA - Sedemletna pot" na dinamičen, zabaven in razmišljujoč način poda bralcu celotno potovanje z vsemi vzponi in padci, ki jih teh sedem let premore.

Je več kot le potopis. Je vpogled v drugačen način življenja. Je pogled na svet z drugačne perspektive. Je vstopnica na pot brez povratka.

Dovolite, da vas popelje na to pot. Med ljudi in doživetja, ki bodo ostali še dolgo z vami.


 CENA NA SPLETU IN PREZENTACIJAH:  

22,00 EUR

(+ 2,00 EUR poštnine znotraj SLO)


NAROČILNICA

Po prejemu naročila vam na vaš e-mail dostavimo predračun, na podlagi katerega izvršite plačilo. Takoj po prejemu plačila vam knjigo odpošljemo preko Pošte Slovenije. V primeru, da vaš brskalnik ne podpira zgornjega obrazca, lahko knjigo naročite tudi na:

- e-mail: sedemletnapot@gmail.com

- na tel. št.: 068-184-190


Promocijska cena ne velja za pravne osebe, v katerih dejavnost spada posojanje knjig (knjižnice, ipd.).


ODLOMKI IZ KNJIGE


...<br />
ENOSMERNA VOZOVNICA<br />
<br />
Pravijo, da je doma najlepše. O tem nisva bila več prepričana. Za stvari, ki sva jih imela najraje, je bilo vse manj časa. V telefonskem imeniku je bilo preveč številk, ki so motile tudi takrat, kadar si človek zasluži čas le zase. Preveč sva dajala in premalo sva dobila nazaj. Imela sva vse in hkrati zelo malo. Živela sva pod isto streho, a časa, da bi bila skupaj, skoraj ni bilo več. Lahko bi si privoščila najboljši avto, najmodernejši televizor, krajše izlete v eksotične kraje, več čevljev in oblek ..., toda za daljše potovanje ni bilo časa. Sanjala sva in upala na bolje. A tega ni bilo. Ura je tiktakala, lasje pa so pomalem že siveli ...<br />
<br />
Igor je postal žrtev sodobne bolezni – artritisa. Počasi je zdravje jemalo tudi mene. Hotela sva biti to, kar sva; mala umetnika po duši, ki se ne zbudita pred soncem, ki nosita kavbojke in imata najraje tiste shojene copate. Morala pa sva biti v srajci in krojenih hlačah, si v nedeljo oprati lase za ponedeljek, imeti vedno vklopljen telefon in pred vhodom zloščene čevlje. Prav vse je bilo proti najini volji. Odklop v petek zvečer je prinesel mačka v soboto zjutraj. Povsod isti obrazi, zmeraj iste zgodbe, nikoli drugačen urnik ... Od januarja do decembra, iz enega desetletja v drugo ... <br />
<br />
Toda še sva sanjala. Da bova nekoč osvajala vrhove, živela v bambusovih kočah in se vozila po žejnih puščavah. Da bova plesala s plemeni, okušala eksotične sadeže in plavala v neskončni toplini oceanov.<br />
<br />
Nič drugega v najinem življenju ni bilo več tako pomembno kot doživeti svet. Svobodnega življenja sva si želela bolj kot materialnih dobrin, za katere bi lahko garala še naprej. V tem nisva več videla smisla. Nobenega pomena. Mesec dni pred odhodom sem pustila službo in obetajočo kariero. Odvetniško pisarno, ki jo je Igor sam postavil na noge, jo zagnal in uspešno vodil, je zdaj zaprl. Kdo lahko razume? Hišo sva oddala, avto prodala. Ljudje, ki naju niso prav dobro poznali, so bili prepričani, da se nama je zmešalo. In ker sva se bila pripravljena umakniti iz domačega okolja vsaj za tri leta, sva bila v očeh mnogih še bolj nora. Igor bi šel v Azijo, jaz v Avstralijo. Uskladiti se je bilo enostavno: torej, čez Azijo v Avstralijo. Istanbul – Sydney sva poimenovala najino pot, tedaj še v veri, da so cilji pomembnejši od poti. Naprej nisva več razmišljala. Ni bilo pomembno. Glavno je bilo, da se odločiva. Da greva. Da končno stopiva preko.

...

ENOSMERNA VOZOVNICA

Pravijo, da je doma najlepše. O tem nisva bila več prepričana. Za stvari, ki sva jih imela najraje, je bilo vse manj časa. V telefonskem imeniku je bilo preveč številk, ki so motile tudi takrat, kadar si človek zasluži čas le zase. Preveč sva dajala in premalo sva dobila nazaj. Imela sva vse in hkrati zelo malo. Živela sva pod isto streho, a časa, da bi bila skupaj, skoraj ni bilo več. Lahko bi si privoščila najboljši avto, najmodernejši televizor, krajše izlete v eksotične kraje, več čevljev in oblek ..., toda za daljše potovanje ni bilo časa. Sanjala sva in upala na bolje. A tega ni bilo. Ura je tiktakala, lasje pa so pomalem že siveli ...

Igor je postal žrtev sodobne bolezni – artritisa. Počasi je zdravje jemalo tudi mene. Hotela sva biti to, kar sva; mala umetnika po duši, ki se ne zbudita pred soncem, ki nosita kavbojke in imata najraje tiste shojene copate. Morala pa sva biti v srajci in krojenih hlačah, si v nedeljo oprati lase za ponedeljek, imeti vedno vklopljen telefon in pred vhodom zloščene čevlje. Prav vse je bilo proti najini volji. Odklop v petek zvečer je prinesel mačka v soboto zjutraj. Povsod isti obrazi, zmeraj iste zgodbe, nikoli drugačen urnik ... Od januarja do decembra, iz enega desetletja v drugo ...

Toda še sva sanjala. Da bova nekoč osvajala vrhove, živela v bambusovih kočah in se vozila po žejnih puščavah. Da bova plesala s plemeni, okušala eksotične sadeže in plavala v neskončni toplini oceanov.

Nič drugega v najinem življenju ni bilo več tako pomembno kot doživeti svet. Svobodnega življenja sva si želela bolj kot materialnih dobrin, za katere bi lahko garala še naprej. V tem nisva več videla smisla. Nobenega pomena. Mesec dni pred odhodom sem pustila službo in obetajočo kariero. Odvetniško pisarno, ki jo je Igor sam postavil na noge, jo zagnal in uspešno vodil, je zdaj zaprl. Kdo lahko razume? Hišo sva oddala, avto prodala. Ljudje, ki naju niso prav dobro poznali, so bili prepričani, da se nama je zmešalo. In ker sva se bila pripravljena umakniti iz domačega okolja vsaj za tri leta, sva bila v očeh mnogih še bolj nora. Igor bi šel v Azijo, jaz v Avstralijo. Uskladiti se je bilo enostavno: torej, čez Azijo v Avstralijo. Istanbul – Sydney sva poimenovala najino pot, tedaj še v veri, da so cilji pomembnejši od poti. Naprej nisva več razmišljala. Ni bilo pomembno. Glavno je bilo, da se odločiva. Da greva. Da končno stopiva preko.


...

NIČ NAS NE SME PRESENETITI!

Začelo se je super in vse je bilo pod kontrolo. Omamljena od espressa, odličnih knjigarn, nekaj estetike in spodobnih kosil v dostojnih restavracijah šarmantne Kolkate sva zdravila popotniško utrujenost in zmotno ugotavljala, kako je ta svet lahkotnejši od tistega, iz katerega sva pravkar prišla. Ampak Indija je kmalu pokazala svojo pravo aromo. Koktejl izpuhov, plesni in hraklov, smodečega se dreka in oksidiranega urina, pomešanega s sladkobnim vonjem po začimbah in sandalovini, se je v masi norcev sredi predmonsunske sparine samo še stopnjeval.

Berač me vleče za eno roko, invalid za drugo, za mano se nekdo trudi, da bi naslonil svoj penis in spredaj loverboy z brčicami zija in mi jemlje zrak v prostoru, ki mi pripada. Zgleda, da tekmujejo, kateri bo zadnji nehal, če sploh kateri kdaj bo. Kaj sem komu storila, da me je lastna zavest poslala v ta svet? Od zijal in zaletavanja, nadlegovanj in ubijanja vsega, kar je v ravnovesju, se mi bo zmešalo! In ker nikoli ne poslušajo, konstantno kričijo in vedno naredijo po svoje! Moj svet v svetu, ki sem ga doživljala prvič, se je spremenil v jezo, sovraštvo in depresijo. Igorjev tretji obisk je pravil, da mu je bilo lažje in je le redko iztiril. A moj svet je iztiril tudi zato, ker njegov ni.

Po treh letih potovanja najini telesi pod nobenim pogojem nista bili več sposobni pretiranega stresa in neprijaznih presenečenj. Pa vendar jih je bilo toliko, da sva se začela zbujati z molitvijo: nič nas ne sme presenetiti. Amen.

...<br />
NIČ NAS NE SME PRESENETITI!<br />
<br />
   Začelo se je super in vse je bilo pod kontrolo. Omamljena od espressa, odličnih knjigarn, nekaj estetike in spodobnih kosil v dostojnih restavracijah šarmantne Kolkate sva zdravila popotniško utrujenost in zmotno ugotavljala, kako je ta svet lahkotnejši od tistega, iz katerega sva pravkar prišla. Ampak Indija je kmalu pokazala svojo pravo aromo. Koktejl izpuhov, plesni in hraklov, smodečega se dreka in oksidiranega urina, pomešanega s sladkobnim vonjem po začimbah in sandalovini, se je v masi norcev sredi predmonsunske sparine samo še stopnjeval. <br />
<br />
   Berač me vleče za eno roko, invalid za drugo, za mano se nekdo trudi, da bi naslonil svoj penis in spredaj loverboy z brčicami zija in mi jemlje zrak v prostoru, ki mi pripada. Zgleda, da tekmujejo, kateri bo zadnji nehal, če sploh kateri kdaj bo. Kaj sem komu storila, da me je lastna zavest poslala v ta svet? Od zijal in zaletavanja, nadlegovanj in ubijanja vsega, kar je v ravnovesju, se mi bo zmešalo! In ker nikoli ne poslušajo, konstantno kričijo in vedno naredijo po svoje! Moj svet v svetu, ki sem ga doživljala prvič, se je spremenil v jezo, sovraštvo in depresijo. Igorjev tretji obisk je pravil, da mu je bilo lažje in je le redko iztiril. A moj svet je iztiril tudi zato, ker njegov ni. <br />
   Po treh letih potovanja najini telesi pod nobenim pogojem nista bili več sposobni pretiranega stresa in neprijaznih presenečenj. Pa vendar jih je bilo toliko, da sva se začela zbujati z molitvijo: nič nas ne sme presenetiti. Amen.

...<br />
KHAMPA CAFÉ  <br />
 <br />
   Dnevi so spet posiveli. Deževje je napajalo zemljo in ceste spreminjalo v jezera. Idealen čas se je spreminjal v najbolj mokro obdobje na najini poti. Odhod naprej bi bil možen, a po nobeni formuli več razumljiv.<br />
   V toplem ambientu tipične tibetanske sobane s štirimi stebri, z živahnimi poslikavami na stenah in stropu, z nizkimi oblazinjenimi klopmi ter ročno izrezljanimi mizicami, sva žulila vsak svojo kavo in ob zvokih Indigo Girls, Touch Me Fall, gledala v dež. Angela, ki jo je sem pred leti prinesla radovednost in jo zadržala roka ljubezni, je s sočutjem poslušala najino zgodbo, midva njeno. Do grla zaposlena mama, ki jo je tisti trenutek bolj kot Café rabila njena triletna Somtso, je predlagala rešitev. Za vse nas je v eni sami besedi našla kompromis: “Ostanita!”<br />
<br />
   Čez noč sva se oklicala za kuharico in natakarja, v zameno za delo pa dobila hrano in streho nad glavo. Angela, ki je morala le nekaj dni za tistim odpotovati v Kambodžo, nama je brez najmanjše slabe vesti zaupala posel, zraven tega pa še celotno tibetansko komuno: svoji dve mački, lokalne lame in vaške posebneže.<br />
<br />
   Za pester začetek smo za pet dni ostali brez elektrike. V kuhinji smo se vrnili v leto 1900, gosti v restavraciji pa v blaženo stanje ob svečah. Luksuz (štrbunk in črpalka za vodo) se je zmanjšal na štrbunk ter sveče in vedra. <br />
<br />
   V tistem času je bilo največ obiskovalcev. Kot da bi sredi avgusta vsi potovali. Letali smo kot čebele, si medtem spretno kradli baterijo, zraven tega pa je bil eden z roko v stejku, drugi v solati, tretji pa je z vedri vode sopihal po stopnicah navzgor. Potem je bilo treba zamenjati glasbo, najti pravo buteljko, zakuriti ogenj v kaminu, pomiti krožnike ... Pa lama bi zdaj čaj, pa Žid si zaželi košer menú, pa ena je alergična na česen, drugi bi stejk za vegetarijance … Tako smo se v poltemi vedno bolj spotikali in v tisti velezmedi je lokalni pomočnik Tanzanima pomešal naročilo ter vegetarijanki postregel cmočke polnjene z jakovim mesom, da je ženska od groze skoraj omedlela. Še dobro, da ni vedela, da zagrizeni Tibetanci, kot so živeli v našem okolju, jedo le meso poginulih živali in je v bistvu okusila še huje – crkovino. In kot da vsega še ne bi bilo dovolj, si je mali cuker Somtso, slabega metra višine, s pogledom bambija, zaželela, da bi spala na tleh sredi kuhinje.<br />
   “Ommmmmmm.”

...

KHAMPA CAFÉ

Dnevi so spet posiveli. Deževje je napajalo zemljo in ceste spreminjalo v jezera. Idealen čas se je spreminjal v najbolj mokro obdobje na najini poti. Odhod naprej bi bil možen, a po nobeni formuli več razumljiv. V toplem ambientu tipične tibetanske sobane s štirimi stebri, z živahnimi poslikavami na stenah in stropu, z nizkimi oblazinjenimi klopmi ter ročno izrezljanimi mizicami, sva žulila vsak svojo kavo in ob zvokih Indigo Girls, Touch Me Fall, gledala v dež. Angela, ki jo je sem pred leti prinesla radovednost in jo zadržala roka ljubezni, je s sočutjem poslušala najino zgodbo, midva njeno. Do grla zaposlena mama, ki jo je tisti trenutek bolj kot Café rabila njena triletna Somtso, je predlagala rešitev. Za vse nas je v eni sami besedi našla kompromis: “Ostanita!”

Čez noč sva se oklicala za kuharico in natakarja, v zameno za delo pa dobila hrano in streho nad glavo. Angela, ki je morala le nekaj dni za tistim odpotovati v Kambodžo, nama je brez najmanjše slabe vesti zaupala posel, zraven tega pa še celotno tibetansko komuno: svoji dve mački, lokalne lame in vaške posebneže.

Za pester začetek smo za pet dni ostali brez elektrike. V kuhinji smo se vrnili v leto 1900, gosti v restavraciji pa v blaženo stanje ob svečah. Luksuz (štrbunk in črpalka za vodo) se je zmanjšal na štrbunk ter sveče in vedra.

V tistem času je bilo največ obiskovalcev. Kot da bi sredi avgusta vsi potovali. Letali smo kot čebele, si medtem spretno kradli baterijo, zraven tega pa je bil eden z roko v stejku, drugi v solati, tretji pa je z vedri vode sopihal po stopnicah navzgor. Potem je bilo treba zamenjati glasbo, najti pravo buteljko, zakuriti ogenj v kaminu, pomiti krožnike ... Pa lama bi zdaj čaj, pa Žid si zaželi košer menú, pa ena je alergična na česen, drugi bi stejk za vegetarijance … Tako smo se v poltemi vedno bolj spotikali in v tisti velezmedi je lokalni pomočnik Tanzanima pomešal naročilo ter vegetarijanki postregel cmočke polnjene z jakovim mesom, da je ženska od groze skoraj omedlela. Še dobro, da ni vedela, da zagrizeni Tibetanci, kot so živeli v našem okolju, jedo le meso poginulih živali in je v bistvu okusila še huje – crkovino. In kot da vsega še ne bi bilo dovolj, si je mali cuker Somtso, slabega metra višine, s pogledom bambija, zaželela, da bi spala na tleh sredi kuhinje.

“Ommmmmmm.”


...

DOWN UNDER

Če je bilo v Aziji normalno, da sva na cesti sama pazila nase, so v Avstraliji na naju pazili policisti, semaforji, opozorila in prepovedi. Not allowed! Dangerous! Be careful! Restricted!

Za prvo noč v Darwinu sva potrebovala šotor, za prvo večerjo sta bila dovolj gorilnik, lonec in manjši nakup v supermarketu, za prvi odriv naprej pa sva morala kupiti avto. A kupiti avto ni bil hec, še posebej, če sva se to spravila delati dva, ki NIMAVA POJMA!

Zapiti avstralski prodajalec starega pleha, prepričan, da pridejo v Avstralijo samo Japonci, ki se z limuzino po asfaltu odpeljejo do sydneyjske opere, se je trudil, da bi nama prodal športno rdečo mazdo. “Only 3500 dollars!” Drugi, ki si je med oldtimerje postavil kar svoj dom in tam živel v prikolici, je že bolje razumel, kakšni so najini nameni. Ponujal je dobro ohranjen kombi, s katerim bi lahko v hipi stilu prevozila celo Avstralijo. Mikavno.

A je tretji, ki je pred tridesetimi leti prišel z Nizozemske in so z njega – razen višine – že zdavnaj odpadle vse lastnosti tipičnega Evropejca, premogel večje dvorišče in bogato izbiro terencev. Tam je stala sinje modra devetnajst let stara lepotica, ki je po tridnevnem pogajanju postala ravno toliko poceni, da sva si jo lahko privoščila. Toda obljube so se hitro obrnile v laži in že na tehničnem pregledu sva padla, ker toyota hilux ni bila tako izvrstna, kot je zanjo trdil prodajalec. Vrnila sva se in vztrajala, da popravi. Nizozemec se je branil na vso silo, a mu je po nekaj izrečenih ostrih besedah le postalo jasno, da razumeva pogodbo. Popravil je, kar je bil dolžan, potem pa se je namesto na svidenje, za nama nevljudno zadrl: “Pa ne hodita mi več nazaj!”

...<br />
DOWN UNDER<br />
<br />
   Če je bilo v Aziji normalno, da sva na cesti sama pazila nase, so v Avstraliji na naju pazili policisti, semaforji, opozorila in prepovedi. Not allowed! Dangerous! Be careful! Restricted!<br />
   Za prvo noč v Darwinu sva potrebovala šotor, za prvo večerjo sta bila dovolj gorilnik, lonec in manjši nakup v supermarketu, za prvi odriv naprej pa sva morala kupiti avto. A kupiti avto ni bil hec, še posebej, če sva se to spravila delati dva, ki NIMAVA POJMA!<br />
<br />
   Zapiti avstralski prodajalec starega pleha, prepričan, da pridejo v Avstralijo samo Japonci, ki se z limuzino po asfaltu odpeljejo do sydneyjske opere, se je trudil, da bi nama prodal športno rdečo mazdo. “Only 3500 dollars!” <br />
   Drugi, ki si je med oldtimerje postavil kar svoj dom in tam živel v prikolici, je že bolje razumel, kakšni so najini nameni. Ponujal je dobro ohranjen kombi, s katerim bi lahko v hipi stilu prevozila celo Avstralijo. Mikavno. <br />
   <br />
   A je tretji, ki je pred tridesetimi leti prišel z Nizozemske in so z njega – razen višine – že zdavnaj odpadle vse lastnosti tipičnega Evropejca, premogel večje dvorišče in bogato izbiro terencev. Tam je stala sinje modra devetnajst let stara lepotica, ki je po tridnevnem pogajanju postala ravno toliko poceni, da sva si jo lahko privoščila. Toda obljube so se hitro obrnile v laži in že na tehničnem pregledu sva padla, ker toyota hilux ni bila tako izvrstna, kot je zanjo trdil prodajalec. Vrnila sva se in vztrajala, da popravi. Nizozemec se je branil na vso silo, a mu je po nekaj izrečenih ostrih besedah le postalo jasno, da razumeva pogodbo. Popravil je, kar je bil dolžan, potem pa se je namesto na svidenje, za nama nevljudno zadrl: “Pa ne hodita mi več nazaj!”

...<br />
PRESENEČENJE NA PLAŽI<br />
<br />
Pričakovala sva pištolo, a sva si oddahnila, ko se je zasvetil le velik nož. Spretno ga je naperil proti nama, da se mi je od groze zdel še večji. Že sem se hotela onesvestiti, ko me je iz zamegljene, na pol žive scene, predramil Igorjev krik:<br />
   “Laufaj!” <br />
   Obrnila sva se in kolikor je šlo, sva se zagnala po plaži. V neskončnost. <br />
   Tresel me je občutek vročega adrenalina, tal pod nogami nisem več čutila, nazaj se nisem upala ozirati. Ko sem skoraj izpljunila pljuča, sva upočasnila tempo. Zamaskiranca sta se že zdavnaj ustavila in se mirno sprehajala naprej proti nama. Kot mačka proti miški. Več kot očitno sva bila v slabšem položaju, prepuščena na nemilost napadalcema. Nikamor nisva mogla pobegniti. Z ničemer si nisva mogla pomagati. Znebila sva se prvega šoka in moji pretreseni možgani so se predramili iz majhne podzavestne kapi. Če že nisva naredila nič pametnega, sva si vsaj kupila čas. S tresočimi rokami sem si zatlačila svoje vredno imetje iz torbice pod majico in v spodnje hlače. Bližnje srečanje je bilo neizbežno.

...

PRESENEČENJE NA PLAŽI

Pričakovala sva pištolo, a sva si oddahnila, ko se je zasvetil le velik nož. Spretno ga je naperil proti nama, da se mi je od groze zdel še večji. Že sem se hotela onesvestiti, ko me je iz zamegljene, na pol žive scene, predramil Igorjev krik:

“Laufaj!”

Obrnila sva se in kolikor je šlo, sva se zagnala po plaži. V neskončnost. Tresel me je občutek vročega adrenalina, tal pod nogami nisem več čutila, nazaj se nisem upala ozirati. Ko sem skoraj izpljunila pljuča, sva upočasnila tempo. Zamaskiranca sta se že zdavnaj ustavila in se mirno sprehajala naprej proti nama. Kot mačka proti miški. Več kot očitno sva bila v slabšem položaju, prepuščena na nemilost napadalcema. Nikamor nisva mogla pobegniti. Z ničemer si nisva mogla pomagati. Znebila sva se prvega šoka in moji pretreseni možgani so se predramili iz majhne podzavestne kapi. Če že nisva naredila nič pametnega, sva si vsaj kupila čas. S tresočimi rokami sem si zatlačila svoje vredno imetje iz torbice pod majico in v spodnje hlače. Bližnje srečanje je bilo neizbežno.


...

POD DREVO PO DOVOLJENJA

Za dovoljenje na “konec sveta” sva zaprosila v pisarni med oluščenimi zidovi z vonjem po zatohlem, v družbi bosih, dolgosrajčnih uradnikov, od katerih je bil le redkokateri tako poseben, da je znal pisati in brati. Potem so naju hoteli videti še na obmejni policiji. Tam sva naletela na polikanega gospoda, ki je k sebi poklical mladega prevajalca in naju skupaj s še dvema Angležema povabil pod drevo, da smo uredili formalnosti.

“Ste vi že slišali za talibane?” je zanimalo moža, ki mu je na glavi sedel pakol, za tiste kraje značilno volneno pokrivalo.

Trenutno neudobnost sem si potolažila s požirkom čaja. Mož nas je seznanil, da so talibani pred desetimi dnevi zasedli bližnji kraj na poti v Faizabad in da so razmere nevarne. Ker so baje nepredvidljivi in nori. In najraje streljajo na džipe, v katerih morebiti sedi bela koža. Naslednji požirek čaja za tolažbo in nekaj zrnc oreščkov so mi pomagali, da sem zmogla sedeti, a sem se opogumila in vprašala:

“In kako daleč od nas so talibani?”

“Only two hours, madám,” je bil precizen.

Opazila sem, da smo se pri grizljanju oreščkov pomnožili, tako da smo bili videti kot štiričlanska družba hrčkov s polnimi usti in velikimi očmi. Nobenemu od nas ni bilo prijetno, smo pa še naprej vzravnano sedeli in novice pogumno prenašali.

“Wakhanski koridor je edini del Afganistana, ki ni bil nikoli v rokah talibanov,” nas je ponosno seznanil mož, se zahvalil za obisk in nam zaželel srečno pot.

...<br />
POD DREVO PO DOVOLJENJA <br />
	<br />
   Za dovoljenje na “konec sveta” sva zaprosila v pisarni med oluščenimi zidovi z vonjem po zatohlem, v družbi bosih, dolgosrajčnih uradnikov, od katerih je bil le redkokateri tako poseben, da je znal pisati in brati. Potem so naju hoteli videti še na obmejni policiji. Tam sva naletela na polikanega gospoda, ki je k sebi poklical mladega prevajalca in naju skupaj s še dvema Angležema povabil pod drevo, da smo uredili formalnosti. <br />
   “Ste vi že slišali za talibane?” je zanimalo moža, ki mu je na glavi sedel pakol, za tiste kraje značilno volneno pokrivalo.<br />
   Trenutno neudobnost sem si potolažila s požirkom čaja. Mož nas je seznanil, da so talibani pred desetimi dnevi zasedli bližnji kraj na poti v Faizabad in da so razmere nevarne. Ker so baje nepredvidljivi in nori. In najraje streljajo na džipe, v katerih morebiti sedi bela koža. Naslednji požirek čaja za tolažbo in nekaj zrnc oreščkov so mi pomagali, da sem zmogla sedeti, a sem se opogumila in vprašala: <br />
   “In kako daleč od nas so talibani?” <br />
   “Only two hours, madám,” je bil precizen.<br />
   Opazila sem, da smo se pri grizljanju oreščkov pomnožili, tako da smo bili videti kot štiričlanska družba hrčkov s polnimi usti in velikimi očmi. Nobenemu od nas ni bilo prijetno, smo pa še naprej vzravnano sedeli in novice pogumno prenašali. <br />
   “Wakhanski koridor je edini del Afganistana, ki ni bil nikoli v rokah talibanov,” nas je ponosno seznanil mož, se zahvalil za obisk in nam zaželel srečno pot.

...<br />
REVOLUCIJA<br />
<br />
   Kairo tiste dni ni bil ravno brezbrižno zatočišče za urejanje novega potnega lista, sudanske vize in nekaj dovoljenj povezanih z državami, ki so bile na najinem seznamu proti jugu kontinenta. <br />
   Kolonialne hiše mogočnega mesta ob Nilu so jasno izražale, da je tam nekoč bivalo prestižno življenje na Orientu. Okrogli kovani balkončki, visoka zaobljena okna, mogočni stebri, gravure, čutno izrezljani oboki ... so bili brez najmanjšega dvoma dota Evrope. A so se njeni dediči, ki so zamenjali nekoč sofisticirano meščanstvo, vrnili na nivo srednjega veka in gojili odnos do zapuščine kot do ničvredne ropotije. Polomljene šipe, zbledele odluščene fasade s hlevi na vrhu stavb so se sramovale sredi umazanije in splošne zanemarjenosti, skozi katero smo se med smrdljivim prometnim neredom neorganizirano premikali ljudje. Pred vhodi v stanovanjske hiše so gnili odpadki, ki jih nihče ni odpeljal in so se kopičili v katastrofalnih dimenzijah. K sreči je v mestu živelo še nekaj očarljivosti. Melanholija z mamljivim vonjem po kardamomu in jabolčni sapi je prihajala iz čajnic, kjer so žvenketali kozarčki in je skozi njihova okna puhal dim po tobaku. Tradicionalnost se je srečevala z modernostjo prav tako, kot so šli skupaj vodna pipa, nogomet in novice s Tahrirja.   <br />
   “Nocoj grem na demonstracije,” se je zaupal študent Tarik, ki nama je pomagal z začetnimi koraki arabščine. “Čutim, da moram biti tudi jaz zraven,” je bil prepričan mladi Egipčan zelo temne polti, črnih oči in košatih fedrastih las. “Revolucija zadeva Egipt, torej tudi mene,” ni razmišljal nič manj energično, kot je iz zvočnikov pela Umm Kulthum in se je njen močan glas prepletal z melodijo darbuke.

...

REVOLUCIJA

Kairo tiste dni ni bil ravno brezbrižno zatočišče za urejanje novega potnega lista, sudanske vize in nekaj dovoljenj povezanih z državami, ki so bile na najinem seznamu proti jugu kontinenta.

Kolonialne hiše mogočnega mesta ob Nilu so jasno izražale, da je tam nekoč bivalo prestižno življenje na Orientu. Okrogli kovani balkončki, visoka zaobljena okna, mogočni stebri, gravure, čutno izrezljani oboki ... so bili brez najmanjšega dvoma dota Evrope. A so se njeni dediči, ki so zamenjali nekoč sofisticirano meščanstvo, vrnili na nivo srednjega veka in gojili odnos do zapuščine kot do ničvredne ropotije. Polomljene šipe, zbledele odluščene fasade s hlevi na vrhu stavb so se sramovale sredi umazanije in splošne zanemarjenosti, skozi katero smo se med smrdljivim prometnim neredom neorganizirano premikali ljudje. Pred vhodi v stanovanjske hiše so gnili odpadki, ki jih nihče ni odpeljal in so se kopičili v katastrofalnih dimenzijah. K sreči je v mestu živelo še nekaj očarljivosti. Melanholija z mamljivim vonjem po kardamomu in jabolčni sapi je prihajala iz čajnic, kjer so žvenketali kozarčki in je skozi njihova okna puhal dim po tobaku. Tradicionalnost se je srečevala z modernostjo prav tako, kot so šli skupaj vodna pipa, nogomet in novice s Tahrirja.

“Nocoj grem na demonstracije,” se je zaupal študent Tarik, ki nama je pomagal z začetnimi koraki arabščine. “Čutim, da moram biti tudi jaz zraven,” je bil prepričan mladi Egipčan zelo temne polti, črnih oči in košatih fedrastih las. “Revolucija zadeva Egipt, torej tudi mene,” ni razmišljal nič manj energično, kot je iz zvočnikov pela Umm Kulthum in se je njen močan glas prepletal z melodijo darbuke.


Powered by SmugMug Log In