Potovanje od Istanbula do Sydneya je začelo to pot. Predvidoma za tri leta. Če pustiš za seboj vse, kar si gradil do tedaj, za krajši čas ne bi imelo smisla.

Po kopnem, kolikor se je le dalo. V eni liniji. Brez preskokov. Prehodi med posameznimi deželami in kulturami namreč razkrivajo največ. Pri preskakovanju so večinoma izgubljeni.

Brez lastnega prevoznega sredstva. Tako kot potujejo domačini, z javnim transportom na tisoč in en način. Ker naju zanimajo ljudje in ne znamenitosti. In ko potuješ z javnim transportom, si z ljudmi zelo blizu. Večkrat en na drugem.

Le z najpomembnejšim. Drug z drugim. S časom, svobodo in tistim, kar lahko spraviš v nahrbtnik. Vse kar ostane zunaj, je odveč.

Prihod v Avstralijo, na cilj, je dotedanje potovanje postavil na glavo. Sindrom “razvitega” sveta. Divje cene, lasten avto, občutek nekoristnosti, če nisi del proizvodno-potrošne mašinerije. Vse to je vzpodbudilo odločitev o nadaljevanju potovanja. V kraje, kjer sva lahko potovala in živela na najin način. Najprej v južno Azijo. Nato od severa na jug čez Južno Ameriko. Pa spet čez Azijo, tokrat v nasprotni smeri po svilni poti v smeri Afrike. Dokler naju v Egiptu v sedmem letu poti ni ustavilo presenenčenje.

V 2013 se je potovanje ponovno pričelo. Tokrat po Sloveniji, kjer zadosti radovednim skušava predstaviti doživeti svet skozi najine oči in fotoobjektiv. Svet, kot se doživi, ko se človek pomeša vanj. Svet, predstavljen brez medijskih manipulacij in novičarstva.